Zmagovite Carmen manet v latvijski prestolnici


11.09.2017

Naša dekleta navdušila osemtisočglavo občinstvo in strokovno žirijo.

 

Avtorica: Nina Žumer iz 4. h

 

Kljub temu da so dijaki šolo zapustili že 23. junija 2017, je na kranjski gimnaziji še globoko v počitnice luč gorela vsako sredo in nedeljo zvečer. Tam smo se namreč zbirale pevke zbora Carmen manet, nekdanje in sedanje dijakinje Gimnazije Kranj, in pod budnim očesom in še budnejšim ušesom našega zborovodje Primoža Kerštanja pridno prepevale. Odpravljale smo se namreč na prvo Evrovizijo zborov, in če smo hotele Slovenijo predstaviti v kar najboljši luči, smo morale naš program odpeti vsaj odlično, nastop pa smo začinile še s koreografijo. Vadili smo torej pesmi, usklajevali koreografijo in dihali skupaj.

17. julija smo si po večerni vaji nadeli jopice Carmen manet in se odpravili na pot proti latvijski prestolnici. Ker smo velik del poti prespali, je minila res hitro. Kaj kmalu smo se znašli sredi Rige in se odpravili na ogled Arene Riga, dvorane, v kateri je nekaj dni kasneje potekala zborovska evrovizija. Nad njeno velikostjo in mogočnostjo smo bile v trenutku navdušene. Oder je bil prav zares veličasten. Kot prave zvezde smo se nato že prvi dan odpravili na snemanje evrovizijske razglednice na latvijsko televizijo, sicer pa smo si v prvih dneh našega potovanja uspeli kar temeljito ogledati Rigo, preizkusili smo nekaj riških restavracij in kavarn ter našli celo čas za izlet do Jurmale, kjer smo noge pomočili v Baltsko morje. Skratka, med nami smo vzpostavljali sproščeno in vedno bolj prijateljsko energijo, počasi pa smo se začeli uspešno aklimatizirati tudi na hladno baltsko poletje. Po manj kot dveh dneh pa nam je časa za turizem nenadoma zmanjkalo. Dneve so nam zapolnile razne vaje, vse od tonskih vaj do generalk. Takrat smo imeli priložnost slišati tudi vse ostale zbore in povedati je treba, da smo takoj slišali, kako odlični so! Zadnje dni smo v celoti preživeli na prizorišču, kjer smo tako zbori kot tudi celotna organizacijska ekipa pilili še zadnje podrobnosti – mi pevske, oni pa tehnične.

Konkurenca je bila huda, a z rezultatom se nismo obremenjevali. Želeli smo pokazati, kaj vse znamo, kako čudovito je lahko zborovsko petje in kar je glavno, kako zelo se pri tem mi zabavamo. Do sobote smo teden preživeli v vsesplošnem veselju in sproščenosti, kljub temu pa smo že začutile črvičenje v želodcih, še preden smo na sobotno jutro odprle oči. Živčki so nam začeli delati kot naviti. Napočil je dan D. 

Kljub tremi »Carmence« nismo mogle iz svoje kože – še vedno smo prepevale in plesale skupaj, še vedno smo se smejale in še vedno smo polne energije skakale naokrog. Zadnje ure smo preživele v naši garderobi, kjer smo se ob poslušanju glasbe in plesanju urejale, ličile, kodrale, preoblačile in pri vsem tem pomagale druga drugi. Ob pol devetih smo bile že pripravljene na naš nastop. Preden smo zapustile garderobo, smo si skupaj s Primožem v krogu še podali roke in se umirili. V tistem trenutku smo se vse pevke lahko prav dobro zavedale, da smo ena ob drugi, da smo v tem skupaj in že smo pričakovale, da bo naše skupno petje na evrovizijskem odru fenomenalna izkušnja.

In še kako res je bilo to. Že v zakulisju smo se ob melodijah nemškega zbora še dodatno sprostile in zabavno ogrele za naš evrovizijski nastop s skoraj pravo plesno točko, v trenutku, ko smo stopile na oder, pa se nam je odprl impozanten pogled na Areno, 8000 poslušalcev in tričlansko komisijo, številne kamere in slovensko zastavo v prvi vrsti (z njo je vihral naš predani navijač Gašper Jereb). Preplavili so nas neverjetni občutki. Vse od treme do izjemnega ponosa. Bilo je prav zares čarobno in zvezde so nam bile očitno naklonjene – na odru smo bile srečne, sproščene in polne pozitivne energije, ki smo jo, po kasnejših besedah poslušalcev, odsevale še preko televizijskih ekranov … Prav vse se je takrat »poklopilo« med sabo. Po šestih minutah našega programa smo stopile z odra. Vse objokane, nasmejane in ponosne smo se objemale in se veselile našega uspešnega nastopa. Dale smo vse od sebe in, kakor je v šali rekel naš Primož, »srce smo pustile na igrišču«. S tem smo dosegle, po kar smo prišle.

Ob razglasitvi rezultatov o prvem mestu nismo upale razmišljati, zato je bila zmaga še toliko večje presenečenje. Ponovno nas je zajel val neverjetnih občutkov, le da so bili ti tokrat še močnejši. Nismo mogle verjeti svojim ušesom in še sedaj kar ne moremo opisati vsega, kar smo takrat doživljale. Z eno besedo: bilo je noro! Ena od članic kasneje napisala na svojem Facebook profilu: fotografirali smo se, jokali, smejali, jedli torto, pili vino, dajali izjave, dvigovali pokal in NISMO DOJEMALI. S temi besedami je odlično povzela dogajanje po razglasitvi naše zmage.

Ko smo se naslednje noči vrnili v domači Kra(n)j, nas je doletelo še eno presenečenje. Oziroma cel kup presenečenj. Naši domači so nam pred gimnazijo priredili sprejem z ognjemetom, transparenti, ragljami, pogostitvijo in rožami za vsako pevko. Slave bi se lahko navadili, a priznati je treba, da je izjemno lepo tudi s tistimi, ki so doma pred televizijskimi ekrani stiskali pesti za nas in z nami jokali solze sreče. Zato bi se na tem mestu še enkrat radi zahvalili vsem, ki ste nas spodbujali, verjeli v nas, nas spremljali na vseh socialnih omrežjih in imeli skupaj z nami 'mokre brke'. In tudi tistim, ki ste nam na kakršen koli način pomagali na naši poti. Iskrena hvala.  

 



   
         
   

Uporabne povezave

2016 2017 2018
p t s č p s n
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: