Načela temeljijo na konsenzu, dogovoru, ne na avtokratski volji


31.01.2018

O predstavi Teror in odziv nanjo

 

Avtor: Erazem Baškovec iz 3. d

 

Dramska uspešnica Ferdinanda von Schirach z naslovom Teror je zaradi aktualne teme in predmeta obravnave, ki je zaradi narave temeljnega zastavljenega vprašanja povezanega z njim in – kar je veliko bolj pomembno – z nami samimi in našim odzivom na vprašanje, na globalni ravni požela mnogo uspeha.

Dijaki tretjega letnika Gimnazije Kranj, ki smo si 8. januarja v Prešernovem gledališču ogledali predstavo v režiji Eduarda Milerja – to bi si lahko razlagali kot simulacijo aktivnega soodločanja v pravni zadevi na podlagi lastnih moralnih vrednot, kar je v resnici botrovalo sprožitvi moralne refleksije, to je, dejanskemu kardinalnemu namenu te drame – in prisostvovali sodbi zoper vojaškega pilota majorja Larsa Kocha. Še več – sami smo na koncu po glasovanju določili, ali naj bo major Koch oproščen ali obsojen; tik pred začetkom predstave je za nas, gledalce, o tem spregovoril predsednik sodišča (Borut Veselko) in tako imenovano četrto steno podaljšal za dolžino dvorane. Poleg predsednika sodišča so v predstavi, ki je posnemala pravo kazensko sodišče in potek obravnave primera, nastopali še državna tožilka (Darja Reichman), priči gospa Meiser (Vesna Slapar) in Lauterbach (Peter Musevski), branilec (Aljoša Trnovšek), že prej omenjeni major Koch, obtoženi (Miha Rodman), stražnik (Ciril Roblek) in zapisnikarica (Judita Polak). Major Koch ki je ignoriral ukaz nadrejenih, je v smrt poslal 164 potnikov na letalu, ki ga je ugrabil terorist. Slednji ga je v želji, da bi povzročil karseda veliko razdejanje, preusmeril v proti nogometnemu stadionu, kjer se je nahajalo 70 000 ljudi. Major Koch se je odločil za manjše zlo in potnike na letalu žrtvoval za gledalce na stadionu – tehtal je življenje z življenjem. S tem dejanjem je prekršil temeljni del ustave, ki pravi, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo. Tehtal je med dvema fundamentalnima orodjema presoje, ki nista relevantna le v ekstremnih situacijah: med načelom in vestjo – in se odločil za vest, ki se je inteligentnemu pilotu tisti trenutek zdela najbolj praktična odločitev. Med predstavo smo tako z ene kot z druge strani slišali mnogo prepričljivih argumentov, zakaj je Koch kriv ali nedolžen. Ti so dosegli razsežnosti, ki jih porotniki sprva najbrž nismo predvideli.  Udeleženi v postopku preiskave so nas vodili skozi razlage in utemeljitve, ki so zadevale vprašanje števila, ki ga vodi impulz vesti, vrednost posameznikovega življenja, igranje bogá ter pomen ustave in načela. Bili smo tudi priče osebnih izpovedi –koncepta akcije v ekstremnih razmerah in dileme, ki jo spremlja in psihične posledice, ki jih je travmatska izkušnja prizadejala bližnjim umrlih, nekateri bi raje uporabili izraz ubitih.

Po zaključnih govorih državne tožilke in branilca, nas je predsednik sodišča naprosil, da oddamo svoj glas v zvezi s tem ali je major Lars Koch kriv umora 164 potnikov na letalu. Porotniki smo tehtali (na tej točki bi bilo pošteno reči, da nismo vsi porotniki zadeve pretehtali do konca per se) majorjeva dejanja in v okrog sto petdesetih primerih sta se kljunčka pravice in dejanj na sodni tehtnici izenačila, medtem ko se je dvaindvajset porotnikov odločilo Larsa Kocha obsoditi umora potnikov na letalu; major je bil oproščen krivde.

Jasno je, da je bila to le prestava in rezultati zagotovo niso bili na vseh uprizoritvah enaki. Toda avtor von Schirnach izpostavlja, da to, kako smo se porotniki kot celota odločili v primeru Larsa Kocha, ni tako pomembno, kot je pomembno, da smo si ta ˝pereča vprašanja˝ sploh zastavili in zdaj o njih razmišljamo, saj so daleč od tega, da bi bila razrešena. Von Schirach je v intervjuju z Detlevom Baurom priznal, da ga je veselilo, da so se gledalci pogovarjali o vsebini obravnave in ne o tem in onem igralcu.

Tudi sam sem se nekoliko posvetil tem perečim vprašanjem in prva stvar, ki bi jo izpostavil je, da se ljudje pogosto vzdržimo, ne izrazimo svojega mnenja, ko gre za tako kompleksne probleme, ker še nismo izdelali končnega odgovora, ki bi nam sam po sebi zadostil in nas pomiril. Ker pa gre tu za izredno dokaj izenačen notranji boj med dvema pomembnima elementoma, ki zadevata posameznikove interpersonalne interakcije, kakovostno funkcioniranje kot člena integrirane celote (tj. družbe) in presojo – to sta vest in načelo ali princip – ne moremo biti pomirjeni z odgovorom. To velja vedno, ko nepristransko razmišljamo o argumentih, ki podpirajo eno ali drugo stališče. Vsakič ko se ne podredimo temu pogoju, smo ignorantni, in naše mnenje izgubi vrednost.

Druga stvar, o kateri želim spregovoriti je pomen teh vprašanj za naše pojmovanje konstruktivnega pristopa do takih problemov, ki hkrati odraža človečnost, zaradi česar lahko verjamemo in zaupamo v svoje metode in prizadevanje za skupno dobro. Ko sami raziskujemo moralno sfero in se soočamo z vprašanjem vesti in načela, torej ne presojamo o tem, kaj je dobro in kaj slabo, saj imamo opravka z ambivalentnim ciljem ali dvoreznim mečem kot se radi izrazimo. Vsekakor pa spodbujam, da se poskusimo opredeliti in se približati ustreznim in pravilnim načinom vedenja.

Zgodi se, da si ljudje zastavimo cilje, ki jih ne moremo doseči ali v našem primeru pravila, ki jim (še) nismo dorasli. Tako izgubimo smisel za vrednotenje ukrepov, ki so nam predpisani. Zato se hitro zatečemo k tistemu, kar poznamo in za kar lahko jamčimo, da je podlaga za naše dobre namene. To je naša vest. Izključimo seveda patološke primere. Z lastno vestjo smo neprestano v neposrednem stiku, zato ji pripisujemo vrednost pristnosti, saj je manifestacija tega pojava neločljivo povezana s človekom. Predvidevam, da je ta odnos do prvine vesti, ki nam daje nekakšno osebno konfirmacijo o lastni dobrohotnosti in umerjenosti deviantskega dela našega organizma, ki bi se sicer odrazil kot sebično dejanje. Toda načela prav tako pridejo od človeka; morda celo izhajajo iz naše vesti – ta pa najbrž iz konformnosti socialnim normam – s to razliko, da so bila fiksirana. Torej njihovega obstanka nismo prepustili naključju, medtem ko se pri vesti zanašamo na notranji instinkt, ki nam bo sporočil, kako ravnati. Predpostavljam, da zaradi zgoraj opisanega človekovega odnosa do vesti major Koch ni pristal na ravnanju po načelu. Konec koncev bi to pomenilo ignoriranje dela lastne intime. Vendar ne smemo pozabiti, da načela iz te intime izhajajo, kot sem že omenil. Ni pošteno, da mislimo, da ustavi in s tem drugim ljudem ne dolgujemo, da upoštevamo načela. Naša vest ni labilna, saj je integriran del celote, ki je človek, medtem ko družba je, saj ljudje nismo vedno istega mnenja – nasprotno. Večkrat kot ne smo medsebojno nasprotujočih si mnenj. Zato tudi rabimo načela. Da ne igramo igre boga, kar je Kochu očitala državna tožilka. Da, ko se pojavi dilema, enostavno ravnamo kot pravi načelo. Tudi branilec je v zaključnem govoru razjasnil, da načela niso nesmiselna – ne vsa; zelo verjetno jih je večina smiselnih, saj kako bi velik sistem sploh lahko funkcioniral, če bi vsak problem reševal kot nekaj, s čimer se sooči prvič in bi moral zato ponoviti cel postopek argumentiranja, zakaj je nekaj dobro ali slabo. Zopet, naša vest ni labilna, toda vseeno imamo notranje konflikte, probleme, ki jih rešujemo miselno, hkrati pa skoraj avtomatično, saj se človek, sploh v mladih letih, hitro uči in zapomni si napake, da mu jih ne bi bilo ponavljati, saj se edino tako lahko preživi. Podobno načela služijo družbi. Ali to pomeni, da , če v ustavi piše, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo, se ne smemo braniti pred teroristi in drugimi kriminalci, če nam želijo škodovati? Bistvo načel ni, da tiranizirajo ljudi, marveč, da pomagajo čim več ljudem hkrati. Načela temeljijo na konsenzu, dogovoru, ne na avtokratski volji. Avtor drame Ferdinand von Schirach dodaja, da je: »Pravnik  Günther Jakobs v nekem spisu iz leta 1985 razločil med kazenskim pravom, ki je namenjen sovražnikom in tem, ki je namenjen državljanom, pri čemer se je skliceval na teorijo pogodbe pri Thomasu Hobbsu: človek, ki zapusti družbo, se poda v brezzakonsko naravno stanje in postane sovražnik. S sovražnikom pa se je treba boriti. Teroristi, ki napadejo državo in sámo ustavo, so nato izobčeni, postanejo brezpravni.«



   
         
   

Uporabne povezave

2017 2018 2019
januar februar marec
p t s č p s n
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 1 2 3 4
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: